Spomnila sem se, da bi bilo počasi dobro, da se dobim s prijateljem, ki sem ga spoznala malce po tem, ko je ugotovil, da se je tudi pri njem razvila sladkorna bolezen, kakor pri očetu v teh letih. Poznava se pa že kar več kot deset let.

Spomnim se, kako je bil takrat nesrečen, ko je to izvedel, in kako se je komaj privajal na to, da ima to bolezen, ki ga bo verjetno spremljala celo življenje. Nikoli prej nisem spoznala nikogar, ki bi se od začetka soočal s tem, kaj je sladkorna bolezen in šel čez vse prepreke okoli tega. Ker pa njega poznam ravno od trenutka, ko se je to začelo, pa šele vidim, kako je ta bolezen lahko zahtevna. Prav žal mi je bilo zanj na trenutke, ker se je res trudil, da bi se lahko pozdravil, kar mu žal ni uspelo in se je moral navaditi, da to, da bo sladkorna bolezen, verjetno vedno prisotna.

Mu je pa vseeno uspelo, da se je sedaj toliko organiziral, da mu je vse lažje in lahko opravlja tudi bolj zahtevno službo, kot jo je prej. Prej je bil zelo pogosto na bolniškem dopustu in ni mogel imeti zahtevnega dela, da je lahko bil zaposlen. Po malce več kot petih letih pa mu je uspelo, da je sladkorna bolezen, sedaj pod kontrolo in ne obratno.

Danes se dobiva po skoraj pol leta, ko sva se nazadnje videla. Na žalost imava sedaj oba bolj resne službe in se težko ujameva. Kar mi je res škoda, saj sva se zelo dobro razumela. Takrat, ko je on šel skozi to zahtevno pot, sem imela tudi jaz zelo zahtevne izzive. Verjetno sva zato dane tako dobra prijatelja, ker sva si takrat zelo pomagala. Pri meni ni bila sladkorna bolezen, ampak kandidoza, ki se mi je tudi vlekla več let, da sem jo zares pozdravila.