Prijateljica, ki živi na obali res obožuje jadranje. To počne skoraj vsak dan, ko je seveda vreme primerno za to. Rekla je da ni boljšega načina zapravljanja prostega časa. Seveda sem ji verjela, saj je vedno kar žarela, ko je prišla domov iz jadranja. Rekla mi je da moram to preizkusiti tudi jaz. Rekla sem da ne vem če bi ali pa mogoče enkrat. Tako dolgo me je prepričevala, da sem morala reči ja.

Najprej nisem vedela v kaj se spuščam in to mi ni bilo všeč. Nisem vedela kaj potrebujemo sabo, kako naj se oblečem, kaj naj pustim doma, koliko časa bomo tam in podobno. Bilo je veliko vprašanj ampak prijateljica je rekla naj se toplo oblečem in sabo naj imam dobro voljo. Res sva se en dan dobile in začela mi je razlagati kako vse to poteka. Malo me je celo začelo zanimati ampak še vedno me je bilo strah. Omenjena je bila tudi oprema za jadranje in tu sem se ustrašila, saj sama sabo nisem imela prav nič, tako kot mi je rekla. Rekla je da naj se ne obremenjujem in da naj jo samo poslušam. Oprema za jadranje je nekaj kar se dobi tukaj pri njej in to me sploh ne rabi skrbeti. Ko je bila oprema za jadranje vkrcana, smo se odpravili na pot.

Pot je bila res lepa, nobenih zapletov in res sem uživala. Nisem bila kaj dosti v pomoč, saj sem bila prvič na jadrnici, sem pa občudovala prijateljico, saj je vse naredila sama brez problema. Hotela je, da imam jaz kar se le da dobro izkušnjo, da bom v prihodnje želela še kdaj priti zraven. Zvečer sem se odpravila lepo domov, polna veselja, saj sem se res imela super čez dan s mojo prijateljico in komaj čakam, da jo spet vidim.