Vse se je začelo kot popoln vikend, pobeg v naravo, daleč proč od mesta. S prijatelji smo se odpravili na planinsko kočo visoko v gorah, da bi uživali v svežem zraku, pohodništvu in miru. Planinska koča je bila preprosta, vendar udobna in opremljena z osnovnimi potrebščinami za življenje, le na vratih je bilo opozorilo, da je električna energija odvisna od majhnega agregata.

Nihče pa ni pričakoval, da bo ta odpovedal ravno prvo noč. Sončni zahod je bil fenomenalen. S padanjem teme pa smo hitro ugotovili, da agregat ne deluje več. Brez svetlobe smo se znašli v popolni temi, obdani le z zvoki narave, veter je rahlo pihal med drevesi, nočne ptice so spuščale svoje glasove. Še dobro, da smo dobri pohodniki, s seboj smo imeli tudi baterijske lanterne. Eno smo postavili na sredino mize v dnevni sobi koče, ostale tri pa porazdelili po planinski koči. Njena topla svetloba je osvetlila prostor, da smo videli drug drugega in osnovne obrise pohištva. Sprva smo bili nekoliko zaskrbljeni, sploh ženski del odprave, kako bomo preživeli noč brez elektrike. Toda kmalu smo ugotovili, da je prav ta temačna situacija priložnost za nepozabno doživetje. Zbrali smo se okrog mize in začeli pripovedovati različne zgodbe. Nekateri so delili svoje najboljše pohodniške anekdote, drugi pa so si izmišljali srhljive pripovedi, ki so ob šumenju vetra zunaj postale še bolj srhljive. Naše lanterne so ustvarjale dolge sence na stenah, ki so prispevale k dramatičnem vzdušju. Ko so zgodbe potihnile smo se odločili, da bomo opazovali zvezde. Zbrali smo odeje, pogasnili lanterne in se odpravili ven. Brez svetlobnega onesnaževanja je bilo nebo osupljivo, milijoni zvezd so pričarale vesoljsko podobo.

V koči smo kasneje govorili o tem, kako redki so trenutki, ko resnično doživimo preprosto življenje. Noč brez elektrike nam je omogočila, da smo bili pristni drug z drugim in z naravo. Ko smo se ovili v spalne vreče in še zadnjič ugasnili lanterne je tema postala naš zaveznik, zaspali smo z občutkom miru.…